Danes sem si ogledala film. Prej se nisem počutila pripravljeno. Odličen je, ganil me je. In s komerkoli govorim, vse je navdušil, vsem dal misliti, vseh se je dotaknil. In nihče ni več isti, potem ko si je ogledal film. Res, super.

Odlična iztočnica za zamislit. Sploh zdaj, v tem času, ko s pospešenimi koraki, prostovoljno stopamo v en taki globalni Hrastovec, v bolj prijazni obleki seveda. V imenu varnosti so rekli … No, saj je že čas da pademo, globoko, dosti nižje.

Dober dokumentarec ste naredili. Pod dobrim pa ne mislim samo načina, kako ste se lotili dokumentarca, ampak tudi temo, ki ste jo predstavili in dobesedno "osvetlili". Mračna in neprijetna tema za večino ljudi.

S posebno pozornostjo sem si ogledal izjemen, tenkočuten dokumentarec Muzej norosti. Tudi zaradi tega, ker sem kot novinar začetnik pred skoraj pol stoletja za takratni Radio Ljubljana pisal in tudi posnel reportažo o zavodu Hrastovec.

Kot mlada psihologinja sem bila tam na obisku in Srečko (mislim, da je socialni delavec) me je peljal po Zavodu in mi predstavil njihove prebivalce, uporabnike ali, kako so jih takrat že imenovali.

Spominjam se, kako sem kot otrok doživljala dogajanje v cmureškem gradu. Zelo bledo in od  daleč moj spomin govori o letih, ko sem od odraslih slišala, da je v gradu dom onemoglih.

Moram povedati, da je film v meni obudil spomin na otroška leta, ko sem veliko časa preživela pri stari mami na Tratah in v Cmureku.