»To so primitivni začetki v umetnosti, kakršne navadno najdemo v etnografskih zbirkah ali v domači otroški sobi. Ne smej se, bralec! Tudi otroci imajo umetniško sposobnost in v njej je modrost! [...] Vzporeden fenomen predstavljajo dela duševno bolnih; v tem primeru besede otročje obnašanje ali norost niso žaljive, kot so navadno. Vse to moramo jemati nadvse resno, bolj resno kot vso umetnost javnih galerij, ko govorimo o reformaciji današnje umetnosti. - Paul Klee, dnevniški zapis (januar 1912), citiranje svojega zapisa v mesečniku Die Alpen, 1911–1914 (prevod avtorice).«

Upodobitve »norosti« v umetnosti se morda na prvi pogled zdijo kot nenavaden izbor motiva, vendar se stanje duševne nestabilnosti ali anksioznosti ob podrobnejši obravnavi pokaže kot globoko prepleteno z najslavnejšimi umetniškimi gibanji. Motivi norosti segajo vsaj v antiko, v kateri so bile interpretacije pogosto povezane z vinjenostjo, plesom ali polno luno. V krščanski motiviki srednjega veka je bila »norost« pogosto enačena z božjim razodetjem, blodnje o demonih in peklenščkih pa so lahko pomenile božanske vizije. V slikarsko pogosto upodobljenem prizoru Skušnjav svetega Antona lahko spremljamo le eno od takšnih upodobitev, v katerih peklenščki vseh velikosti in oblik v pravi alegoriji »mučenja uma« poskušajo svetega Antona napeljati k skušnjavi in grehu. Umetnost je skozi zgodovino v mnogih primerih prikazovala duševne bolezni kot pomemben del tega, kaj pomeni biti človek. Z razvojem romantične ideje umetnika kot duševno obremenjenega, celo trpečega posameznika, se je duševno stisko pogosto enačilo s kreativnim zagonom in ustvarjalnostjo. V drugi polovici devetnajstega stoletja je duševna stiska kot vodilo likovnega izraza doživela vrhunec v umetnosti Vincenta van Gogha, pomemben doprinos k umetniškemu tolmačenju norosti pa so imeli tudi sodobnejši Frida Kahlo, Mark Rothko, Tracey Emin ter številni drugi umetniki in umetnice. Zakaj torej zanimanje za norost? Zdi se, da prav umetnost odpira prostor, kjer so duševnim boleznim odvzete družbene stigme in jim je pripisan drugačen, pogosto simboličen pomen. Umetnost se še danes kaže kot prostor za oblikovanje različnih pogledov na duševne motnje in njihovih različnih, tudi pozitivnih interpretacij.*

Simon Chang je fotograf, ki je paciente psihiatričnih ustanov pričel fotografirati že leta 2004 v Pragi, kjer je ustanovo Bohnice fotografiral več let. Med letoma 2018 in 2019 je v Erbilu, glavnem mestu iraškega Kurdistana, fotografiral psihiatrično bolnišnico Hawler, katere celice polnijo predvsem pacienti, ki trpijo za posledicami nedavnega vojnega razdejanja. Serija fotografij je tokrat predstavljena v gradu Cmurek, ki je med letoma 1956 in 2004 deloval kot institucija za duševno in živčno bolne. Prenos podob iz umobolnice v Erbilu v nekdanjo ustanovo v Sloveniji tako vzpostavlja nekakšen dialog med obema prostoroma, zidovi gradu Cmurek pa postanejo univerzalni zidovi umobolnic, prežeti s spomini in dogodki, ki so se pripetili njegovim nekdanjim prebivalcem in obenem prebivalcem vseh tovrstnih ustanov. Za Changa je značilno, da svojih fotografskih subjektov ne obravnava eksploativno, v prizorih ne izpostavlja šokantnosti in pogoste grotesknosti prizorov. Namesto tega je v ospredju vedno integriteta upodobljencev in iskrena želja po pripovedovanju njihovih zgodb, po razkritju večplastnosti razlogov, ki so jih potisnili v trenutno stanje. V podtonih njegovih fotografij se vedno skrivajo namigi na prave krivce za situacije pacientov – kulturni, zgodovinski in verski razlogi, vojna in uničenje, revščina in korupcija, predvsem pa večno nerazumevanje družbe in zavračanje drugačnosti. 

Intimne zgodbe svojih fotografirancev Chang pogosto tudi zapiše. Ker so njegove pripovedi polne osebnih detajlov, ganljivih opažanj in bogatih opisov, je vsebinska interpretacija njegovega opusa iz bolnišnice Hawler nepotrebna. Navsezadnje nam o življenjih ljudi, ki so zaprti za zidove Hawlerja, lahko pripoveduje le nekdo, ki je tudi sam prestopil meje bolnišnice ter zaradi svoje radovednosti in sočutnosti med sivimi, umazanimi stenami prebil dolge ure s pacienti. Pomen fotografij se razpenja nekje med dokumentacijo in umetniško upodobitvijo – z vidika dokumentacije so posnetki pomembno pričevanje o nepravičnosti in krutosti psihiatričnih ustanov, degradacije in sočasne topline, ki jo je fotograf izkusil v Erbilu. A obenem segajo globje, v raziskovanje neke univerzalne človeške izkušnje in iskanje odgovora na vprašanje, kaj je »normalno« in kaj ne, na kakšen način zarisujemo ločnico med deviacijo in običajnostjo ter kaj resnično pomenijo stene, ki to ločnico udejanjajo. Changove fotografije psihiatrične bolnišnice Hawler nas soočajo s tistim, kar velikokrat želimo prezreti, pospraviti za štiri stene in se pretvarjati, da ne obstaja. Lahko bi rekli, da je prav slednje inherentno lastno umetnosti – narediti vidno tisto, kar družba rada ohranja skrito očem, ter prikazano obrniti tako, da le-to vidimo zunaj ustaljenih okvirov. Tudi Simon Chang nam ponuja drugačen pogled na prebivalce Hawlerja. O njihovih izkušnjah, polnih osebnih ran in kolektivnih travm, izvemo v tenkočutni pripovedi, ki presega meje dokumentarnega. 

Nekaj fotografij: https://simonchang.onfotomat.com/stories/hawler-psychiatric-hospital-erbil-kurdistan-iraq-2018-2019

Več o umetniških upodobitvah norosti v: Gilman, Sander L. Seeing the Insane: A Cultural History of Madness and Art in the Western World. New York: Wiley & Sons, 1982.

Simon Chang je bil rojen v Taipeiu na Tajvanu leta 1978. Kot dokumentarni fotograf živi in dela v Evropi od leta 2003, s poudarkom na zgodbah o ljudeh, katerih glas je redko slišan, skupnostih, ki jih obča družba ignorira, o duševnih motnjah v regijah nekdanjega konflikta, itd. Kmalu po tem, ko je diplomiral na oddelku za komukacijsko umetnost na univerzi Fu-Jen Catholic University in Taipei, se je preselil v Prago na Češko ter leta 2004 nadaljeval študij na praški FAMU (Film and Television Academy of the Performing Arts). Od leta 2010 živi v Ljubljani.

Simon je prejemnik številnih nagrad Slovenia Press Photo v kategoriji najboljša zgodba (ljudje/šport) v letih 2011, 2012 in 2015. Prejel pa je tudi nagrado Kaoshuing in dvakrat nagrado Golden Tripod, dve izmed najbolj prestižnih nagrad za sodobno umetnost in založništvo na Tajvanu (2011, 2018 in 2020). Njegova dela so bila razstavljena v muzejih in galerijah v Evropi in Aziji, med drugim v muzeju Reina Sofia v Madridu (Španija), National Centre for Contemporary Arts v Moskvi (Rusija), Cankarjevem domu v Ljubljani (Slovenija), Balassijevem inštitutu - Collegium Hungaricum Berlin (Nemčija), Trieste Contemporanea (Italija), Taipei Fine Arts Museum (Tajvan), National Art Museum Beijing (Kitajska), itd.

Razstavo so podprli Ministrstvo za kulturo, RS, Narodni sklad za umetnost in kulturo, Tajvan, Active Citizens Fund Slovenija, Socialno-varstveni zavod Hrastovec.

Zahvala za pomoč pri kakovostni izvedbi Galeriji Fotografija, Centru za tajvanske študije, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani in podjetju OKVIR.