Kaj počnemo v Muzeju norosti

Muzej norosti se je uveljavil kot točka pogovora o duševnem zdravju in norosti, o temah, ki sta sicer tipično odrinjeni iz običajnih okolij.

Grad Cmurek s prostori nekdanjega »zavoda za duševno in živčno bolne« in prizadevanja Muzeja norosti za ozaveščanje o pravicah ljudi s težavami v duševnem zdravju navdihujejo mnoge ustvarjalce, tokrat so pritegnili uveljavljenega fotografa Simona Changa, ki je v še delujočih psihiatričnih institucijah v Pragi, na Češkem in v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku fotografiral ljudi, ki so zaradi osebnih okoliščin ali vojne pristali za zidovi inštitucij.

V Muzeju norosti domačo in tujo javnost ozaveščamo o tem, da je Slovenija ena najbolj institucionaliziranih držav na svetu in da so ljudem, ki živijo v institucijah, kršene človekove pravice. Izkušnje kažejo, da so ljudje s tem sistemskim problemom slabo seznanjeni in da kljub opozorilom stroke ni politične volje za izvedbo procesa dezinstitucionalizacije, ki se je začel in končno tudi ustavil z zaprtjem zavoda za duševno in živčno bolne na Tratah, v katerem od leta 2013 delujemo.

Evropski dokumenti vse države članice EU zavezujejo, da razvijajo službe za oskrbo in pomoč v skupnosti, s podporo katerih lahko ljudje ostanejo doma in se jim ni treba preseliti v zavode ali domove. Vse premalo je znano, da je Slovenija druga najbolj institucionalizirana država v Evropi. Kljub temu se pri nas število kapacitet v posebnih zavodih in domovih ni zmanjšalo in obrnilo v smer oskrbe in pomoči v skupnosti, ampak se še nadaljuje trend gradnje domov. Situacija v letu 2020 v povezavi z epidemijo nam je potrdila, da so najbolj ogroženi, najmanj zaščiteni in najbolj izpostavljeni najhujšim zapletom in izidom ravno ljudje v institucijah.