S posebno pozornostjo sem si ogledal izjemen, tenkočuten dokumentarec Muzej norosti. Tudi zaradi tega, ker sem kot novinar začetnik pred skoraj pol stoletja za takratni Radio Ljubljana pisal in tudi posnel reportažo o zavodu Hrastovec. Spominjam se, da sem bil globoko prizadet in sem bil skoraj na tem, da reportaže ne bi dokončal, pa me je takratni urednik prepričal, da moram novinarsko delo opraviti. Kolikor se spominjam moja reportaža še zdaleč ne dosega tega tenkočutnega filma, v katerem svet in življenje varovancev postavi v pravi kontekst, v realno okolje in odnos tamkajšnjih žiteljev do drugačnih, s katerimi so delili ali delijo življenjski prostor. Predvsem pa je pomemben prikazan odnos ustvarjalcev do dokumentarne filmske 'zgodbe', ki se kaže kot neizprosen do gledalcev, ki se tokrat nismo mogli izogniti neposrednosti filma. Film je hkrati tako racionalen kot emocionalen, dragocen je odnos do takoimenovanih marginalcev, potisnjenih tako na regionalno kot socialno okolje. Dragocenost filma je, da brez obtoževanja skupnosti, ki so večinoma zadovoljni v prepričanju, da so problem rešili, tako kot je čudovito lepo naravno okolje brezbrižno do ljudi, ki živijo (ali so živeli) za stenami zanemarjenega dvorca, ki se skozi ogromna okna staplja z naravo in okoljem. Približal nam je svet mimo katerega običajno neprizadeto vozimo in niti ne pomislimo, da so (bili) za temi zidovi ljudje, s svojimi hrepenenji in pričakovanji.
