Skip to main content

Jelka

O svojem grozljivem srečanju na dvorišču in potem v gradu samem, kamor so nas vodili na obisk h gluhonememu očetovemu stricu skozi "kletke", obdane z mrežo, v katerih so poskakovali goli "ljudje" , podobni bolj opicam, saj so na nas kričali (tako so se z nami sporazumevali, osebje pa jih je "umivalo" ali mirilo s curki vode), sem se spomnila večkrat med svojih učiteljevanjem. A nikjer (še danes ne) o Hrastovcu, kot sem ga doživela kot 13-letna deklica kmalu po nonini smrti, nisem mogla česa prebrati. Zato je prav, da se je o tem spregovorilo v dokumentarcu.

 

Očetov stric po mojem mnenju ni bil primeren za Hrastovec, saj se je znal z ljudmi sporazumevati z osnovnimi "motami" (znakovnim jezikom). Če bi živel danes, bi ga v današnji strukturah naučili osnovnega sporazumevanja, zlasti znakovnega jezika, verjetno bi tudi uspešno zaključil vsaj poklicno šolanje. Takrat pa so bili taki ljudje že zaradi svoje motnje izločeni in pogosto kriminalizirani. Stric se je res "potepal", morda tudi beračil, a zase je znal poskrbeti in tudi še kaj prinesti domov; posebej otrokom, ki jih je bilo v številni družini veliko, je prinašal priboljške, zato so ga imeli radi. Zaslužil si je tudi z opravljanjem preprostih težaških del. Kradel ni. 

Prijavite se na novice
 

Če želite biti obveščeni o dogajanju pri nas, nam zaupajte svoj email naslov.
 

Vaš e-naslov bomo hranili za pošiljanje obvestil Muzeja norosti, teh podatkov ne bomo uporabljali v druge namene. V kolikor obvestil Muzeja norosti ne želite več prejemati, nam to sporočite na info@muzejnorosti.eu in vaš e-naslov bomo izbrisali iz našega seznama. Hvala za zaupanje.

V katerem jeziku želite prejemati novice