Po 11 letih in 2 dnevih, sem se končno uspel dezinstitucionalizirati
Naj vam predstavim sliko življenja v SVZH. Zavod ponuja udobno namestitev, odlično hrano in žepnine, ki pa so zelo majhne in stanovalcem ne omogočajo nekega boljšega standarda. Prav tako so nizke invalidske pokojnine, ki že več kot desetletje ne pokrivajo več osnovnih stroškov institucionalnega varstva. Zavod ponuja popolno zdravstveno varstvo in oskrbo, bazen, fitnes in fizioterapijo. Zabave potekajo v diskoteki. Stanovalci imajo svoj kino. Omeniti velja, t. i. dogodke družabništva in animacije, v sklopu katerih stanovalci lahko igrajo šah, biljard, pikado, ročni nogomet in hokej ter namizni tenis. V bazenu se odvijajo razne igre z žogo. Pozimi stanovalci lahko smučajo, poleti kolesarijo in hodijo na ribolov.
Medicinska oskrba je v zavodu perfektna. Stanovalcem je na voljo splošni zdravnik, zobozdravnik, psihiater in fiziater. Kadar imajo stanovalci zdravstvene težave, se obrnejo na medicinsko sestro ali tehnika in ta stanovalce (nas) naroči na pregled. Zavod ima svoj EKG (elektrokardiograf), Zavod ima tudi svojo lekarno.
Vendar kljub temu menim, da bi se morala doktrina psihiatrije precej spremeniti, saj naj bi tisti, ki nimajo močnih zdravil, popili tudi kako alkoholno pijačo, poleg tega bi morali doze zdravil zniževati in ne obratno, kot je sedaj. Stanovalci bi morali imeti več svobode in manj nadzora. Stanovalec, ki prekrši hišni red, je takoj kaznovan, bodisi z odvzemom prostih izhodov, denarja ali s premestitvijo na t.i. zaprt (varovan) oddelek, kjer nekateri zaradi nekaj piv preživijo tudi po leto dni in sicer po odredbi sodišča. To pa je kršitev osnovnih človekovih pravic in svoboščin, ki so zapisane v ustavi.
Moja izkušnja izpred nekaj let je precej boleča. Ker sem spil nekaj alkoholnih piv, sem bil za mesec dni premeščen na zaprti oddelek 2. V celotnem mesecu dni sem imel le 3 izhode, poleg tega so mi zaklepali spalnico. Tu je potrebno omeniti, da je takratni varuh človekovih pravic v letnem poročilu za leto 2000 zapisal, da morajo stanovalci imeti možnost dnevnega gibanja na svežem zraku in da morajo biti spalnice odprte, da se stanovalci lahko umaknejo pred ostalimi.
Te pravice se še danes močno kršijo. Ko sem bil premeščen na varovani (zaprti) oddelek, sem v zavod pripeljal POP TV, da so lahko posneli, kaj se dogaja za zavodskimi rešetkami, kjer se še vedno uporabljajo prisilni jopiči. Moja socialna delavka mi je na moje vprašanje, ali mi bodo poskusili najti primerno stanovanje, odgovorila: »Kar sami jim pišite!«, česar nikoli ne bi pričakoval od univerzitetno izobraženega človeka. Dne 6. 10. 2018, po 11 letih in 2 dnevih, sem se končno uspel dezinstitucionalizirati. Sedaj živim pri očetu.